SL / EN
23.4.2016

Kako deluje mentorska povezava?

Mentorstvo je proces, gre za odnos na katerem oba člena menotorske povezave gradita ter skupaj napredujeta. V odnosu imamo mentorja, izkušenjsko bogatega posameznika, ki pomaga mentorirancu, mlajšemu ter neizkušenemu posamezniku, pri njegovem razvoju in napredku. Mentor je sodelavec na višjem položaju, ki svetuje in je za zgled ostalim Poleg tega pa je tudi oporna točka, vir motivacije ter vzpodbujanja. Običajno ima veliko izkušenj z določenega poslovnega področja. Mentorstvo pravzaprav pomaga posamezniku, da sledi poti starejših in modrejših kolegov, ki mu lahko posredujejo znanje, izkušnje in nove možnosti.

Cilj mentorstva je zagotavljanje, da se dosežejo neki predhodno zastavljeni standardi znotraj določenega razpona aktivnosti. V številnih organizacijah velja mentorstvo za uspešen in učinkovit način pomoči zaposlenim, da se naučijo potrebnih veščin, odgovornosti in da dosežejo svoj potencial.

Uspeh mentorskega odnosa je odvisen od številnih zunanjih in notranjih vpliv, kot so: spol, etična pripadnost, organizacija in oblika programa, etika, osebnostne in vedenjske lastnosti,

potrebe in drugo. Med ključne atribute uspešnosti lahko navedemo naslednje:

  • jasno opredeljene vloge in pričakovanja v odnosu,
  • odprto komunikacija
  • deljeno in dogovorjeno razumevanje glede razpoložljive podpore in orodij ter njihovega namena,
  • zavzetost za program,
  • redne evalvacije in ocene samega odnosa.

Proces mentroriranja lahko v grobem razdelimo na štiri faze:

  1. Določitev učnih potreb, odgovornosti in vloge v procesu
  2. Pričetek učnega procesa - omogočiti mentorirancu
  3. Oblikovanje osebnega razvojnega načrta
  4. Evalvacija uspešnosti procesa.

V začetni fazi se določijo osnove procesa, odnosa kot tudi karierni in razvoji cilji mentoriranca. Spoznavni proces, izmenjava informacij, vzpodbujanje zaupanja med glavnima akterjema je ključnega pomena za nadaljnjo uspešnost procesa. V tej fazi je nujno, da se določi, kakšna so pričakovanja mentoriranca in kakšna so pričakovanja mentorja. Poleg tega se določijo vloge in odgovornosti v procesu ter spoznajo potrebe obeh strani. Za mentorja je ključno poznavanje razvojnih potreb in ciljev mentoriranca, kot tudi pristop, ki najbolje ustreza njegovemu učnemu stilu. Mentor in mentoriranec tudi določita pogostost svojih srečanj, potek in sodelovanje v procesu. Seveda je obojestranska komunikacija ter prilagajanje ključ do uspešnega mentorskega razmerja.

Priporočamo, da se mentorski par sestane vsaj 1x mesečno za. Mentorski odnos traja do 1 leto. V drugi in tretji fazi mentoriranec oblikuje konkretne cilje, ki jih želi doseči na področju osebnega in/ali kariernega razvoja. Mentor mu je pred tem v oporo in mu nudi pomoč pri oblikovanju ciljev in določitvi primernih pristopov, v kolikor le to mentoriranec potrebuje. Namen zadnje faze je predvsem v evalvaciji, ali so bil cilji mentorskega programa doseženi in ali so učinki pozitivni.